V nedeljo 13.10.2013 smo izvedli prvi krog okrog Semiča, tokrat nekoliko drugače. Potrebovali smo kolesa in to gorska, saj je blato kar špricalo iz vseh strani.Pridružili so se nam še kolesarji iz Črnomlja in Metlike. Naredili smo 55 km in kar krepko čez 1000 m višinske razlike(vzpenjanja).Lepo vreme in pa topel golaž na koncu je odtehtalo lep jesenski dan.

No svoje je dodal naš dopisnik Kofalt, kar si lahko preberete spodaj. Slikal pa nas je Zdravko.

 slike

Zbudil sem se – kar je bila velika sreča, saj to ne uspeva vsem, ki zvečer trudno zaprejo učke. Nekateri se pač srečajo s Stvarnikom, jaz pa sem se ob osmih zbudil v čudovito nedeljsko jutro. Zunaj se je megla vlekla po semiški dolini, mraz je kazal zobe, sam pa sem se počasi reanimiral. Po štirih urah spanca sem kazal natanko toliko let kot jih imam, morda še kakšno desetletje več, a kjer je duh močan, tudi telo zmore. Hladen tuš, zbiranje krpic – nekaj v nahrbtnik, nekaj nase. Zajahal sem kolo, ki je od ugodja zarezgetalo in že sva se odpeljala v Semič, na parkirišče. Tam sem se pridružil še osmim pacientom, ki so umirjeno klepetali in ocenjevali kolesa.

Uganili ste, povabljen sem bil na sklepno dejanje MTB kolesarjenja. Dušan me povabi enkrat letno, za hec, ker verjame vame. Da bom pa letos res nabral kondicije in vsaj približno držal korak z njimi. Priznam, tudi sam verjamem vase, mogoče celo preveč, saj se vsako leto udeležim njegove »drn in strn« pustolovščine. Ja, gospe in gospodje, prav ste razumeli, gre za pustolovščino, doživetje. Seveda je njim, ki to počnejo redno, zadeva bliže kot meni, nedeljskemu šoferju. A ravno zaradi tega je vse skupaj mikavno, prežeto s kančkom romantike, nostalgije in z ogromno adrenalina. Ki ga fantjepotrebujemo, da se počutimo živi.

Takoj smo ugotovili, da bi pa za kakšen bar več zraka lahko dodal v zračnice, sicer bodo kmalu sople one, na njih pa še jaz. Hvala občinarjem za bencinsko v Semiču, ki daje zrak čisto zastonj ob nedeljah. Pritisk na pištolo se mi zdi čisto drugačen od tlačenja in stiskanja zraka skozi majhen ventilček z ročno pumpo. Vsaj tukaj se nisem utrudil. A če bi vedel, da je to zadnje opravilo danes, kjer se nisem utrudil, bi me skrbelo. Zelo skrbelo!

V bikerskem stilu smo najmanj izkušenega poslali naprej, da sem se zagrizel v hrib. Dokler je mešanica etnično čistih Šokcev, pomešanih s Črnomaljci in predstavnikom metliške občine, veselo klepetala, sem jaz že brcal v hrib. Hja, šlo je. Nekako je šlo, a vožnja po asfaltu je skrunjenje MTB koles, nekako izvirni greh, če hočete. Zato smo si vsi želeli čim hitrejšega vzpona in zabave, ki jo nudijo kolovozi in narava. Ampak jaz sem pot potil že na asfaltu… Počutil sem se kot gasilska cisterna, ki poleti razvaža vodo, pa jim ventil zadaj pušča, da jih je slediti od hidranta do cilja. Pa zakaj vedno najprej v breg, madona? Med sopihanjem sem prišel do odgovora, da si me nihče ne želi poslušati celo pot, pa me tako na sofisticiran način utišajo. Če je res ali ne, namen je bil dosežen. Na vrhu Tajčbirta, ko so se kolegi šele dobro ogreli, bi meni Polar že kritično piskal in kazal utrip na meji med infarktom in zastojem srca – še dobro, da nimam še tega hudiča opasanega! Glavnina je nadaljevala po krajši makadamski poti z naklonom vrednim plezanja, mene pa se je le Dušan usmilil in zadnjih nekaj metrov sva odkolesarila še po asfaltu. Nato pa nenadoma v gozd. V zelenje in tišino.

Listje na kolovozu, drevesa še zelena, a vrhovi krošenj obarvani v jesenske barve. Pot razmočena, mehka, a prijetna za vožnjo. Moje sopenje se je umirilo v še zmeraj globoko dihanje, a dovolj nemoteče, da sem slišal Naravo okoli sebe. Pa smo prišli na makadam proti Vimolu. Spomnim se ceste iz mojih lovskih dni, ko smo še lovili košutke. V tistih časih še niso bile tako zahtevne, da bi moral imet človek ravno Dormeo jogi, zato smo iskali za lov primerne kotičke tudi na poti na Vimol. A takrat še ni bilo brega, madona! Sedaj pa cesta izgleda ravna, kolo pa noče nikamor, če ga ne poganjaš. No ja, v uteho mi je bilo, da se lahko kadarkoli obrnem in brez napora spustim domov. Vam povem, da mi je nedeljska juhica dišala zelo! A pridružil se mi je Toni in vse skupaj je bilo lažje. Skupino sva ravno še videla v daljavi, da se nisva počutila osamljena. Nato pa nenadoma zajec na cesti, za njim laja pes, v gozdu kraval – lovci in pogon! Hvala športnim trgovinam, ki so nas oblekle flourescentno, tako da nas noben lovec ni mogel zamenjati za žival. Čeprav sem sam spominjal na prenažrtega medveda, ki malce jezen išče brlog, kjer bi v miru pričakal zimo.

Vimol. Zame bi bilo lahko tudi konec proge. To je bila zmaga zame. Dobrih 10km vzpona, prebrcal sem, a me je radovednost gnala naprej. Čez travnik, potem pa na kolovoz, pa downhill- gaaaasaaaa! Mater, je šlo! Rahlo pokrčen na pedalih, rit nazaj, da zavaruješ premoženje in znižaš težišče, roke čvrsto na krmilu in prstek ali dva na zavori. Blato pa škropi okoli, po obrazu, dresu, izpod prvega kolesa, zadnje kolo je pa itak ves čas frajhalo po riti in nahrbtniku… Žene, prosim ne berite naprej. Možakarji, samo to vam rečem: spomnite se puzanja po blatu v vojski ali pa kopanja po blatnih lužah – naša vožnja je bila boljša! Briga te za obleko, saj stroj vse pogoltne, ženska opere in obesi, užitek je tisto, kar šteje! OK –sedaj lahko berete tudi žene naprej. Navzdol je šlo z vrtoglavo hitrostjo in ves čas si bil v nevarnosti, da te katapultira v blato ali da ne boš speljal ovinka in se boš bliže spoznal s katero od obcestnih bukev. Užival sem, to je bil pure pleasure. In to sredi semiških gozdov, vse skupaj manj kot 10km iz Semiča. Spustili smo se vse do Divjega potoka, ki je bruhal kot kristal čisto vodo. Napolnili smo bidone in mrzla, sveža voda mi že dolgo ni tako teknila. Res se počutiš povezan z Naravo. In nekje tukaj je bilo konec romantike. Potem spet breg, da sem še peš komaj zmogel in mahal kolegom, ki so v »prvi šajbi« premagovali strmino. Pa spet malo gozdne poti. Sonček nam je nagajal skozi jesenske krošnje in metal čudovite vzorce pred nas. Vem, moški nismo romantični, a v takšnih trenutkih se še najbolj zagrizen šlosar razneži. A spet je šlo v breg in ostajal sem zadaj…Zadrževal sem skupino in tega ne maram. Nekje do tukaj mi je šlo, nekako do tretjine poti, nato sem se odcepil. Videl sem Pajkež, občutil klic narave in ostal na Gornjih Lazah. Pa ne za vedno, kot fantje iz Prve Belokranjske čete. Samo posedel sem, odvil svoj sendvič in nagibal studenčnico. Sam sem bil. Včasih človeku paše, da se pogovori sam s sabo. Da si vrže resnico v obraz, jo premelje, da najde izhod iz labirinta. Da se postavi nazaj na noge, otrese blato, ki ga življenje nasuje po tebi, iz sebe, dvigne glavo in gre naprej. Ja, belokranjski gozdovi imajo tako energijo, da je to možno. Počasi sem pritiskal na pedala in nadaljeval proti Pribišju. V gozdu sem se priključil na cesto, po kateri sem vozil s Štangljem poleti na nekem drugem izletu. Človeka spomini zapeljejo in v trenutku sem bil na Smuku. Od tam pa nekaj vratolomnih minut spusta do doma.

Obleka v stroj, sam pod tuš. Nato pa nazaj na Smuk, z avtomobilom, počakat kolege. Čez nekaj časa so prileteli. Malo mi je bilo žal, da nisem z njimi. A vseh poti ne moreš vedno odpeljati do konca. Sem bil pa ponosen, da sem bil del nečesa lepega, da so me kljub moji pomanjkljivi pripravljenosti vzeli s seboj. Imel sem se lepo, v družbi in naravi. Prijetni ljudje so to, kolesarji. Veliko sem se naučil na poti, naužil sem se lepot in spoznal, kje so moje meje. A meje so tam zato, da jih premikamo, da se izboljšujemo. Moji kolegi so uživali v vožnji, spoznali belokranjske in dolenjske skrivnosti in poglobili prijateljstvo. Jaz pa sem se odločil, da premaknem svoje meje in drugo leto poizkusim znova.

Kaj pa vi? Poznate svoje meje?