LETOS SMO PREKOLESARILI NASMEJANI!

KAKO SMO SE IMALI, JE NAPISAL DUŠAN KOFALT

SLIKE PA DODAL TONI JELENIČ

Vsako zgodovinsko obdobje prinaša svoje modne muhe: jamski ljudje so recimo ustvarjali umetnine po stenah svojih jam, v srednjem veku so se radi tepli med seboj, ko se je začela industrijska revolucija so delavci za hobi razbijali parne stroje. Če preskočim določena moderna obdobja, ko so ljudje za hobi letali s padali, baloni, skakali s previsnih sten, pridem do današnjih dni, ko je v modi: kolo.

Za mnoge prevozno sredstvo, za redke način življenja. Modne muhe so iz navadnega ponyja razvile kolesa za po asfaltu, makadamu, za po hribu navzgor in za po hribu navzdol… Ne manjka veliko, pa se bodo kolesa razlikovala tudi po obliki vaše zadnjice in stopnji artritisa v vaših sklepih. Skratka, kolesarjenje je modna muha. A za razliko od ostalih muh, je to rekreacija, ki te popelje iz hiše na svež zrak, med ljudi, po cestah, takšnih in drugačnih, med gozdovi in vinogradi, med starimi kočevarskimi vasmi pa vse do Mirne gore, od koder seže razgled daleč onkraj Kolpe.

V planinskem društvu Semič deluje sekcija kolesarjev, ki je glede na članstvo zelo aktivna. Vsako leto je več resnih članov, kar pomeni, da redno kolesarijo po gozdovih Mirne gore, Smuka, raziskujejo stare kolovoze in makadamske poti. Ostali, ki dneve ne preživljamo tako aktivno, pa se udeležimo rekreativnih kolesarskih tur kot so Tri reke ali Goni kolo. Na takšnih srečanjih se sklepajo prijateljstva, odkrivajo nova mesta in pozabljene vasi, ki jih avtoceste vedno bolj potiskajo v pozabo. Vsi skupaj pa pomagamo organizirati krog okoli Semiča, ki ga v sklopu Semiške ohceti odpeljemo v soboto zvečer.

Tudi letos je bilo enako. Volja je bila, nekaj denarja je doniral Andrej iz Mizarstva Burdoš iz Črnomlja – toliko, da je bilo dovolj za spominek in okrepčila ob postanku. Že drugo leto zapored je dokazal, da so občinske meje le na zemljevidu, ljudje paradi sodelujemo in si pomagamo med seboj ne glede na geografsko lego domačije. Naša želja je bila, da bi število udeležencev rastlo približno za 10 kolesarjev več na leto. In tako je tudi bilo: približno 40 se nas je zbralo na startu. Udeleženci so prišli iz vseh treh belokranjskih občin. Seveda je naš krog dolg vsega skupaj 20 km, se pa vmes dvakrat odžejamo, kot je v Semiču navada. Malo manj kolesarimo, zato pa več klepetamo in se predvsem veliko smejemo. Kot ena krajših skupinskih tur je primerna za navajanje otrok, da se znajo voziti v strnjeni skupini, da se prilagajamo tempu šibkeje pripravljenih udeležencev – nekakšna mini tura z vsemi prvinami velikih kolesarskih dogodkov.

Brez večjih težav smo prispeli na cilj in odpeljali častni krog na tribuni. Z rekordno hitrostjo so nas postregli in čevapčiči so se lepo zložili v lačne trebuščke. Z obljubo, da se drugo leto spet dobimo, smo se razšli.

Nam, kot organizatorju, pa ostane razmišljanje. Kako postati boljši, kje popeljati udeležence, da bodo Semič spoznali še z druge strani. Odkriti krožno pot, ki je še zanimiva za rekreativce a ne predolga, da bi odvrnila od udeležbe. Ustvarjanje tradicije je zanimiva zadeva. Začeti je najlaže, a entuzijazem po nekaj ponovitvah uplahne, ljudje želijo nekaj novega. Zato se bomo potrudili, da bo prihodnje leto še bolj zanimivo in spomini na prevoženo pot in na Semič še bolj…nasmejani!

SLIKE