Tako kot je to že običajno je za vse nas, ki smo bili zdraven in vas, ki beret samo prispevke. Svoje misli je za vse  strnil  Dušan Kofalt.

 

Nastajanje tradicije

 

Ljudje hitro pozabljamo. Sploh grde stvari: bolečino, žalost, slabe izkušnje. Naši varnostni mehanizmi so tako narejeni, da laže preživimo, da sčasoma pozabimo, da bolečina popusti. Sam sem bil vedno ponosen, da imena, obraza in ljubezni nikoli ne pozabim. A glej ga zlomka, kaj se mi je pripetilo…

 

Vsako leto pride Semiška ohcet. Obvezna je kot Vigred v Metliki, kot Jurjevanje v Črnomlju, kot sonce po dežju. In vsako leto se dogaja. Lani je planinsko društvo začelo zanimivo zadevo: spoznavanje Semiča in okolice. Pa ne peš, ker Semič je vsako leto večje naselje, trg, vas, mesto – kakorkoli mu že pravimo, ampak s kolesi. Po hudih analizah, napornih sejah in utrujajočih sestankih so v planinskem društvu Semič sprejeli sklep, da je kolo ravno dovolj hitro prevozno sredstvo, da se Semič ogleda v dobrih dveh urah in ravno dovolj počasno, da se razvije klepet v družbi. Lani se je zadeva prijela, letos smo začeli s tradicijo.

Doma sem navlekel nase kolesarski dres, ki je bil še lani prijetno udoben, letos pa že moteče tesen, pognal sem kolo in v lahnem drncu sem prikolesaril do 2 minuti oddaljenega gasilskega doma v Semiču, kjer smo začeli naš krog. V trenutku, ko sem stopil iz kolesa, so zatulile sirene, varnostniki so besno začeli mahati z loparčki in zastavicami, reševalno vozilo je pridivjalo iz smeri Črnomlja, za njim pa še policijsko vozilo. V hipu je bilo pred gasilskim domom cel kup gasilskih vozil, cistern, kombijev, terencev, kot da gre za parado intervencijskih vozil… Plašno sem stiskal krmilo svojega kolesa in sčasoma le ugotovil, da ne gre za demonstracijo usposobljenosti lokalnega prostovoljnega gasilnega društva ampak da nekje v Semiču zares gori. Vsekakor hrupen in predvsem slikovit začetek našega raziskovanja okolice Semiča.

Dušan je čakal na zamudnike, drugače pa nas je bila zbrana lepa četica tridesetih kolesarjev in kolesark. Po kratkih navodilih, da ne bi šlo kaj narobe, smo se odpeljali proti Trati in zavili na makadamsko pot proti Vinjemu vrhu. Barvitost dresov je naredila našo skupinico zanimivo in na oko prijetno. Po hrbtih so se bohotili napisi večjih in manjših belokranjskih podjetij, ki so priložili kakšen euro, da je blazinica pod zadnjo platjo polnjena z gelom namesto s spužvo in da moškost ostane moškost tudi po stotih kilometrih prevožene poti. Veselje je bilo pogledati Robija, ki je s ponosom reklamiral čisto izvirsko vodo, kar je v Semiču dokaj pogumna poteza. A on je naše pripombe o Šokcih in čisti izvirski vodi stoično prenašal in s takšnim veseljem nagibal bidon, da smo vsi začeli dvomiti o skrivnostni vsebini. Do prvega cilja na Vinjem vrhu smo se raztegnili, nato pa zopet nadaljevali v strnjeni skupini, po že videni poti. Mimo Stranske vasi proti štirim rokam po makadamu, da ne pozabimo, kaj nas v občini še čaka. Ker je deževalo res pred dolgim časom, se je prah zažiral v oči in grla, neravnine na cesti pa so bile pravi test za vzmetenje in kvaliteto dresov. Ker je bilo sonce že nizko, je izgubilo ubijajočo moč in vožnja je v lahnem klepetu hitro minevala. Nekaj kolesarjev iz Črnomlja, Metlike, nekaj od drugod… Nekaj starejših, nekaj mlajših, drugi pa v starostni skupini veseljakov. Na Golišu nas je čakalo okrepčilo v obliki medice, ki nam jo je velikodušno podaril čebelar. Polni dopinga smo zagrizli proti Gradniku in z lahkoto pribrcali do cerkvice. Od tam je šlo pa samo še navzdol. Do Stranske vasi, kjer nas je zopet čakalo okrepčilo: dober belokranjski špricar, ki se ga kljub napisu na majici, tudi Robi ni branil. Vračali smo se po isti poti, kot smo prišli, razen manjšega ovinka. Na vaški poti je namreč ogromen stroj blokiral cesto, da niti s kolesi nismo mogli mimo. Na srečo je infrastruktura Semiča zgrajena tako, da imaš vedno na voljo vsaj dve ali tri pomožne variante in tako tudi tokrat ni bilo težav s prehodom. Prihod v Semič je bil spet čisto teatralen: slavnostni krog na plesišču v šotoru in velik aplavz. Nato pa zasluženi čevapčiči in – ni me sram priznati – veliko pivo.

Všeč mi je bilo. Vse. Znani obrazi, nekaj novih, nekaj starih pa smo pogrešali (pozdravi se Jani!). Lahkoten tempo, lahke teme pogovora. Rahlo zbadanje in heci na temo kondicije, koles, dresov in življenja. Všeč mi je bila bliskovita postrežba Oskoršničanov, všeč mi je bilo liter vina in liter vode, ki jih je prinesla županja s seboj, ko nas je prišla pozdravit ob prihodu na prireditveni prostor. Všeč mi je bilo, da ste se pustili zapeljati, kakor sem vas izzval lani in všeč mi je, da nas je vsako leto več. Popraviti moram pa eno leto staro napako: že lani smo imeli punco s sabo – morda celo več a ene se dobro spomnim, saj sem kar nekaj kilometrov klepetal z njo. Na koncu pa napisal, da smo bili na kolesarjenju sami možakarji. Karmen – oprosti J.

Letos smo imeli tri punce s seboj, ki so sredi moških egov uspešno vrtele pedala: Karmen, Rezka in Nina so uspešno preživele krog. Morda se nam drugo leto pridruži še kakšno dekle, da bomo še bolj mešana družba.

Za drugo leto imamo načrte, ideje in predloge. Večina zadev je izvedljivih, vse pa so skoraj brezplačne. In ravno to je zanimivo: najlepše stvari v življenju so vedno brezplačne. Ne verjamete? Pridite drugo leto na kolesarjenje okoli Semiča in se prepričajte!

 

slike