V soboto 7. Septembra 2013 se nas je deset planincev PD Semič v zgodnjih jutranjih urah odpravilo na 2.472m visok Špik nad Kranjsko goro. Z avti smo se zapeljali do 3. serpentine na vršiški cesto oz. do Ruskega križa in se podali h Koči v Krnici. Že kmalu po tem, ko smo prečkali strugo Suhe Pišnice smo začutili oz. zavohali prijetne vonjave, ki so prihajale v smeri koče in nam je bilo takoj žal, da se  ne bomo v popoldanskem času vračali v smeri koče in okusili dobrote, ki so se v tem jutru začele pripravljati za lačne planince.

Po jutranji kavici in čaju, ki smo jo bili deležni pri koči smo se podali na dolgo in kondicijsko težko pot, saj smo morali do vrha premagati skoraj 1.500 m višinske razlike. Pot nas je sprva vodila po hudourniški grapi, ki smo jo po dobri pol ure hoje prečili in po levi strani prišli na pot, ki nas je pripeljala v nizko ruševje do prostranih melišč. Ko smo prečili melišča se je pot nadaljevala po razmeroma strmih pobočjih do sedla, kjer se nam je v vsej svoji veličini pokazala mogočna severna stena Škrlatice. Še vedno so bila pred nami strma pobočja, ki so vodila na vrh Lipnice iz katere smo se morali celo nekaj višinskih metrov spustiti, da smo prišli do grebena, ki povezuje Lipnico in vrh Špika. Sledil je še vzpon po krušljivem pobočju na vrh, katerega smo dosegli po 4,5 urah hoje od koče. Na vrhu je bil ves trud in neizmerne bolečine v mišicah, ki so bile posledica krčev, poplačan z prekrasnim razgledom po okoliških vrhovih. Na vrhu imaš občutek kot, da si v gledališču in spremljaš koncert orkestra kateremu dirigira Špik. Na levi stojijo gore Martuljške skupine z Visoko in Malo Martuljško Ponco, sledi mogočna Škrlatica z križem na vrhu, nato Razor. Prisojnik stoji na sredini kot glavni igralec, ter proti desni sledita Mala Mojstrovka in Slemenova Špica. Kljub oblakom, ki so se zadrževali na nebu se nam je na zahodu odprl vrh Jalovca in Mangrta ter na skrajnem zahodu še Velika Rateška Ponca.

Tisti, ki smo poznali pot sestopa  po Kačjem grabnu, smo kar oklevali z odhodom v dolino, saj spustu najprej po strmem melišču, sledi precej težaven sestop po grapi, ki ji ni konca in kraja. Svoje je naredilo tudi popoldansko sonce, ki se je upiralo v pobočje. Za trenutke smo kar obstali v prijetni senci dreves in izmišljali različne načine, ki bi nam olajšale sestop, vendar na koncu le ugotovili, da bo treba uporabit lastne noge in priti v dolino. Po desetih urah , ko smo začeli z turo so se nam kar usta razlezla, ko smo zagledali naš avto, ki nas bo popeljal proti domu.

Zapisala Karmen Ivanetič

Slike si lahko ogledate v galeriji.